Strokovnjak odsvetuje čakanje na popolno pravičnost v zvezah.
Kaj pa, če nismo “polovice”, ampak delčki sestavljanke? foto depositphotos.com
Včasih smo mislili, da ljubezen pomeni ravnovesje, enakost in vzajemno vračanje “petdeset na petdeset”, a resnica je, da odnosi, tako kot življenje samo, niso vedno poštena igra.
Kot za Psychology Today piše licencirani zakonski in družinski terapevt Phil Stark, nas pričakovanje, da morajo biti odnosi popolnoma pravični, pripelje do razočaranja. Po njegovem mnenju nikoli ne bo popolne enakosti, saj smo si vsi različni.
Morda vam bo zameril: “Zakaj jaz ves čas kuham in pospravljam, on pa ne?” Morda pa ste le boljši v tem, bolj uživate v procesu ali ne prenašate nereda, medtem ko je vaš partner pri tem bolj sproščen.
Morda se pritožujete, da finančne odločitve vedno sprejema ena oseba. Morda pa ima ta oseba dejansko več izkušenj, intuicije ali želje po razumevanju denarnih zadev. In odkrito povedano, celo hvaležni smo, da nam tega ni treba početi.
Preberite tudi:
Tudi kadar je nekdo v paru “odgovoren” za skupne prostočasne dejavnosti, razlog morda ni v nadzoru, ampak v tem, da je ta partner bolj družaben, boljši pri načrtovanju, pomnjenju sestankov in datumov, medtem ko je drugi bolj raztresen ali tih.
Stark opozarja, da odnos ni dve enaki polovici, ampak dva dela sestavljanke, ki se ujemata v celoto. Vsak prispeva svoj delež – vendar ta ni vedno enake velikosti in oblike. Ko se torej zdi, da je “vse krivično”, je smiselno, da ne iščemo popolnega ravnovesja, temveč poskušamo sprejeti, da razlike niso problem, temveč bistvo partnerstva.
Naj spomnimo, da je psiholog Mark Travers že prej svetoval, da bodite pozorni na tri stvari, če želite ugotoviti, ali vas partner resnično spoštuje.
